SLIKE S TISKOVKE

Fotografije s tiskovne konference za Cafe Dada in predavanja Adriana Notza iz Cabareta Voltaire. Prišlo je okoli 100 ljudi. 

  • Image Title1
Image Title1
  • Image Title2Image Title2
  • Image Title3
Image Title3
  • Image Title4
Image Title4
  • Image Title5
Image Title5
  • Image Title6
Image Title6

TISKOVKA IN PREDAVANJE

1450800 10151889650018248 1400325791 n

FOTOGRAFIJE ZA CAFE DADA

Fotografiranje za gledališki list in promocijsko gradivo za predstavo Cafe Dada.

Producent: Mestno gledališče ljubljansko

Foto: Barbara Čeferin

 

cafedada92 800x264

  • cafedada14_800x533cafedada14_800x533
  • cafedada27_800x620cafedada27_800x620
  • cafedada33 800x475cafedada33 800x475
  • cafedada46_800x568cafedada46_800x568
  • cafedada58_800x533cafedada58_800x533
  • cafedada70_800x533cafedada70_800x533
 

 

SPONTAN NASTOP V CABARETU VOLTAIRE

Na študijskem obisku v Zürichu je ekipa predstave Cafe Dada v soboto, 2.11.2013 zvečer nenapovedano nastopila z nastajajočo točko v polnem Cabaretu Voltaire. 

 

SLOVENSKA DŽAMIJA

Prva predstavitev gledališkega projekta Slovenska džamija. 

 

NEMO MESTO VIDEO

Za pitch v Wroclawu v organizaciji združenja ISPA in Gledališča Glej smo posneli predstavitveni video za projekt Nemo mesto, ki bo potekal v letu 2014.

Zahvala gre snemalki Katri Petriček, montažerjema Neji Petek in Marko Bratušu, Branki Pavlič, Darjanu Mihajloviću Cerarju, Mihi Petricu in seveda igralcem Leni Hribar, Ani Urbanc, Tadeju Pišku, Niku Škrlecu in Jerneju Čamplju.

 

ČESA V PREDSTAVI NI

Post festum zapis o predstavi Ni obale ni:

Ni obale ni je doživela kar nekaj različnih ustvarjalnih faz. Iz kratke etude v utesnjeni ladijski kabini se je razvijala najprej v dokumentarno smer o sodobnih morskih pomorščakih in nazadnje na novo odkrivala Jarca. Predstava se je rodila iz določenih fascinacij in zamišljenih prizorov ali dejanj, ki so ohranjali naš ljubezenski odnos do vsakodnevnih iskanj na vajah in do celega projekta. Proti koncu procesa so ti osebni ljubljenci začenjali odpadati pod geslom »kill your honeys«, da je ostalo, kar je bilo trdnega in celovitejšega. Nekatere izgube so bolele, a brez njih ni šlo.

Tako v predstavi ni prizora z mrtvo ribo in brodolomsko goloto. Tudi ladijskega krmila in gromozanskih vesel ni. Ni sodov, ruma in lestev iz vrvi. Prav tako ni potapljanja ladijskega poda, ni ladijskih oken in ladijskega premca. Predstava je ostala brez kapitanovega pokrivala, plašča in zemljevidov. Ni trnkov, kamnov in globusa. Ni rešilnih jopičev. Ni sekire in papirnate ladjice. Ni soli in vonja po ribah. Ni čolna, ker se je preselil v preddverje. Ni plinske svetilke in vedra. Ni plute in žakljev. Ni suhega kruha. Ni zvona in peščene ure. Ni sekstanta. Ni molitve in daljnogleda. Ni harpune. Ni lune. Ni verig in zastave. Ni koluta. Ni megle. Ni školjk. Marsičesa ni. Tudi revolucije in politike ni, ampak ti že v osnovi nista bili med ljubljenci.

In predvsem – ni obale ni. Ampak slednje je nalašč.

MIRANOV SVET

Moj uvod v gledališkem listu za predstavo Ni obale ni.

 

Človek sedi sam sredi polja. Noč je. Zvezde počasi krožijo nad njegovimi mislimi. Sliši se zven njihovih premikov. Dihanje je umirjeno, oči so zaprte. Skozi nosnice prihaja vonj po preteklih nočeh. Nikjer niti sapice vetra. Sluti, da ga vesolje posluša in se mu od daleč smehlja. Tišina je neizmerna. Minevajo dolge minute. Naenkrat se znotraj njega zgodi nekaj silovitega. Pošastni krik predre njegove organe in kosti. Mišice se skrčijo, kri obstane, oči se zastrmijo v prazno in usta … usta so odprta, nema. Zgodi se podkožni potres. Postava se komajda premakne in sence se rahlo zatresejo. Vulkan bolečine izzveni kot šepet. Vse je mirno. Zvezde krožijo naprej, človek še vedno sedi, ne premakne tišine in vonj ni nič drugačen kot prej. On ostane. Zgodba o umetnosti Mirana Jarca.


Predstavljam si ga, kako zvečer pride domov. Ves tesnoben in utrujen se usede za svojo mizo, odpre zvezek in si prižge cigareto. Potopi se v domišljijski svet, ki ga nikoli ni mogel izživeti drugače kot v nočeh pisanja. Miranu, ki mu je bil službeni vsakdan kot prisilni jopič, je bilo pisanje način preživetja. Pesnik, dramatik, pisatelj, kritik, esejist in prevajalec je bil ujet v življenje napačnega poklica.


Bil je bančni uradnik. Ta dvojnost je simbol vseh dvojnosti, ki jih je Miran od nekdaj živel, se proti njim boril in zaradi njih ustvarjal. Pisal je, kar je hotel živeti in živel je, kar je hotel pozabiti. Umetnost je bila zanj maternica smisla. Zatočišče pred samim sabo. Pisal je o prepadu znotraj samega sebe. Vse njegove drame so osebnoizpovedne, različni liki nosijo le del iste osebnosti. Skupaj tvorijo celoto ranjene osebe.
Jarc mi je blizu, ker hoče biti divji, pa je v resnici tako krhek. Ker je skromen, vljuden, tih in misleč. Želi si odločnosti, pa je nikoli ne ulovi in tega se zaveda. Ko je bil starejši, je začel pisati o družbi. Takrat se je njegova izrazna moč zmehčala. Najboljši je bil, ko je bil mlad in se je sam zoperstavljal vesolju. Ko je kričal, pa čeprav navznoter. Ko je izdal pesmi Človek in noč in napisal Ognjenega zmaja.


Mladi Miran je oznanjal, da vojna ni zunaj, ampak v človeku, da se največje drame naših življenj dogajajo znotraj nas in da se svet sesuva zaradi lastnih neuresničenih hrepenenj. Njegova mladostna umetnost je pozabljen biser iz silovitega obdobja preslišanih krikov.


Duševni prostor dramatika je dramski prostor predstave, postavljen na ladjo, izgubljeno na horizontu. Pesnik igra v trebuhu morja.


Ni obale ni je hommage Miranovemu svetu.

 

IMG 2134