MIRANOV SVET

Moj uvod v gledališkem listu za predstavo Ni obale ni.

 

Človek sedi sam sredi polja. Noč je. Zvezde počasi krožijo nad njegovimi mislimi. Sliši se zven njihovih premikov. Dihanje je umirjeno, oči so zaprte. Skozi nosnice prihaja vonj po preteklih nočeh. Nikjer niti sapice vetra. Sluti, da ga vesolje posluša in se mu od daleč smehlja. Tišina je neizmerna. Minevajo dolge minute. Naenkrat se znotraj njega zgodi nekaj silovitega. Pošastni krik predre njegove organe in kosti. Mišice se skrčijo, kri obstane, oči se zastrmijo v prazno in usta … usta so odprta, nema. Zgodi se podkožni potres. Postava se komajda premakne in sence se rahlo zatresejo. Vulkan bolečine izzveni kot šepet. Vse je mirno. Zvezde krožijo naprej, človek še vedno sedi, ne premakne tišine in vonj ni nič drugačen kot prej. On ostane. Zgodba o umetnosti Mirana Jarca.


Predstavljam si ga, kako zvečer pride domov. Ves tesnoben in utrujen se usede za svojo mizo, odpre zvezek in si prižge cigareto. Potopi se v domišljijski svet, ki ga nikoli ni mogel izživeti drugače kot v nočeh pisanja. Miranu, ki mu je bil službeni vsakdan kot prisilni jopič, je bilo pisanje način preživetja. Pesnik, dramatik, pisatelj, kritik, esejist in prevajalec je bil ujet v življenje napačnega poklica.


Bil je bančni uradnik. Ta dvojnost je simbol vseh dvojnosti, ki jih je Miran od nekdaj živel, se proti njim boril in zaradi njih ustvarjal. Pisal je, kar je hotel živeti in živel je, kar je hotel pozabiti. Umetnost je bila zanj maternica smisla. Zatočišče pred samim sabo. Pisal je o prepadu znotraj samega sebe. Vse njegove drame so osebnoizpovedne, različni liki nosijo le del iste osebnosti. Skupaj tvorijo celoto ranjene osebe.
Jarc mi je blizu, ker hoče biti divji, pa je v resnici tako krhek. Ker je skromen, vljuden, tih in misleč. Želi si odločnosti, pa je nikoli ne ulovi in tega se zaveda. Ko je bil starejši, je začel pisati o družbi. Takrat se je njegova izrazna moč zmehčala. Najboljši je bil, ko je bil mlad in se je sam zoperstavljal vesolju. Ko je kričal, pa čeprav navznoter. Ko je izdal pesmi Človek in noč in napisal Ognjenega zmaja.


Mladi Miran je oznanjal, da vojna ni zunaj, ampak v človeku, da se največje drame naših življenj dogajajo znotraj nas in da se svet sesuva zaradi lastnih neuresničenih hrepenenj. Njegova mladostna umetnost je pozabljen biser iz silovitega obdobja preslišanih krikov.


Duševni prostor dramatika je dramski prostor predstave, postavljen na ladjo, izgubljeno na horizontu. Pesnik igra v trebuhu morja.


Ni obale ni je hommage Miranovemu svetu.

 

IMG 2134