TOMAŽ PANDUR

Včeraj sem imel premiero in včeraj je odšel Tomaž.

Ves čas mi odzvanja v glavi njegov lep, globok glas z gledališke vaje in njegove izjemno artikulirane misli, prepojene s poetičnimi podobami. Najboljše je bilo še pred njim. Zdaj ne bomo videli, kako bi odsanjal svet skupaj z Márquezom ali kako bi izgledal film, ki bi ga posnel.

Nekaj mesecev sem z njim delil nastajanje Fausta, prebedel z njim in ekipo dolge noči, da smo naredili najboljše, kot smo zmogli, ker nam zaradi njega nič ni bilo težko. V sebi je nosil ogenj in izgoreval je v energiji, ki jo je vlagal v proces, v bogastvo vaj. Dajal je vse, kar je imel. Občudoval sem njegovo sposobnost čudenja in navduševanja, njegovo otroško veselje in igrivost, njegovo senzibilnost, njegov pesniški zanos in neomajno vero v svoje notranje podobe. Njegovo toplino in prijateljstvo, ki ju je podaril drugemu odprtemu srcu. Njegovo izjemno profesionalnost in nepopustljivost, ki sta zaveza za nas, ki bomo delali naprej.

Odšel je z Learom. Imel sem srečo videti njegovo predzadnjo predstavo, atenskega Leara. Ta predstava je ena najmočnejših, kar sem jih doživel. Intenzivno mislim nanj in se mu poklanjam. Podobe naših skupnih mesecev so tako prekleto žive. Kot pravi v svojem zadnjem televizijskem nastopu, tudi jaz srčno upam, da bo življenje slovenskega Fausta še dolgo.

Ko smo se prvič s faustovsko sceno prestavili v Križanke, je sonce magično poseglo v prostor in rad se ga bom spomnil, kako se sprehaja po nastajajočem svetu predstave z nenačrtovano pomočjo ugašajočega neba, ki se oglaša kot v poklon njegovim svetovom, njegovim predstavam, v katerih je bila vedno vrhunsko, skoraj popolno postavljena luč. Ena najboljših na svetu.

Bil je senca, ki se dotika neizrekljivega in eden izmed tistih, ki se najdlje iztegnejo proti svetlobi in jo morda za hip ukradejo.

Iskreno sožalje Liviji in vsem najbližjim, igralcem, ki jih je ljubil, čudoviti ekipi sodelavcev, gledališču.

Hvala za tvoje svetlobe, Tomaž.

IMAG0087small

IMAG0131small

IMAG0156small